Zakaj se imenuje ples po Ani?

Leta 1804 so lastniki nastajočega zdravilišča na Slatini zgradili novo kapelico in jo posvetili sv. Ani. Kult Marijine matere, med ljudmi najbolj priljubljene svetnice, zaščitnice žena in deklet, je povsem ustrezal novi naravi kraja in je bil ustreznejši od kulta češkega svetnika sv.Janeza Nepomuka, ki so ga v kraj v začetku 18.stoletja vpeljali dunajski lekarnarji in ki je simboliziral blagodati (tudi finančne) zdravilne vode. Kataloški svet je častil sv. Ano kot simbol materinstva že v 10 stoletju. Njeno čaščenje se je najbolj razmahnilo ob koncu srednjega veka. Postalo je modno in je zajelo celotno zahodno Evropo. Močno središče njenega kulta je bila Češka, od tam se je širilo tudi v naše kraje. Poleg deklet in žena je sv.Ana bdela še nad njihovim potomstvom, nad delavkami, sirotami in pripadniki številnih poklicev. Raznim družbenim slojem je usliševala prošnje po varstvu, z blagodejnim dežjem,“ svete Ane doto“, je sredi sušnega poletja poskrbela za letino in bila priprošnjica ob zadnji uri. Mnogo studencev s čudodelno vodo je bilo poimenovanih po njej. “Voda sv. Ane” je bila zdravilo zoper vročino, bolezni glave, trupa, želodca, priporočali so jo tudi nosečnicam in obsedencem. Priljubljeno svetnico so v istih verskih objektih skupaj častili pripadniki raznih veroizpovedi, bila je symbol ekumenizma in kozmopolitizma.

Kult sv. Ane v Rogaški Slatini je sovpadal z njegovim ponovnim razmahom v 19.stoletju, ko so bila po Evropi in po drugih celinah ustanovljena različna združenja sester sv.Ane, ki so skrbela za pomoč in nego bolnikov ter vzgojo otrok. Prišel je skupaj z akcijo naprednega, gospodarsko uspešnega deželnega glavarja Attemsa in s prihodom liberalno usmerjenega nadvojvode Janeza. Habsburžan, sin cesarja Leopolda II., ki se je nazorsko oblikoval pod vplivom razsvetljenstva, fiziokratizma in nemške romantike, je takoj po stalni nastanitvi v Gradcu stopil na čelo prizadevanj po ureditvi zdravilišča na Slatini. Vzdušje, ki ga je vpeljal v Zdravilišče, je zahtevalo zaščito svetniške avtoritete, ki je bila enaka kot on, priljubljena med ljudstvom in je bila sprejemljiva tudi za obiskovalce Zdravilišča izven katoliškega sveta, saj je posebljala skrb za zdravje in je s svojim praznikom v novo ustanovo vnašala brezbrižno radost in romantično vedrino.

Nekaj iz zgodovine…

V deželah habsburške monarhije so že v 18. Stoletju na 26.julij obhajali razkošne veselice v čast „lepim Anicam“. Njim na ljubo so skladatelji komponirali mnoge polke in četvorke. Takšna veselica je bila v Trstu izpričana že leta 1776, slatinska, ki se je obdržala vse do danes, pa tudi ni dosti mlajša. V noveli z naslovom „Anin ples“(Der Annaball) iz leta 1835, ki jo je napisal Johann Gabriel Seidl in ki je izšla na Dunaju v priljubljeni zbirki žepnih leposlovnih knjižic, je mogoče zaslutiti takratno večdesetletno tradicijo te prireditve. Seidl je kot celjski gimnazijski profesor dobro poznal razmere na Slatini. Ljubezensko zgodbo med 34-letnim bogatim vdovcem, bankirjem baronom Edvardom von Althofom in 24-letno vdovo, pevko Anno Müller je postavil v 20.leta 19.stoletja. Za njen obetaven razvoj naj bi bil usoden ravno Anin ples. Ljubezenska zveza med bogatim plemičem in preprosto pevko je zelo spominjala na ljubezen nadvojvode Janeza Habsburškega in Anne Plochl, hčerke poštnega uslužbenca. Obe sta naleteli na nerazumevanje in obe sta se srečno končali. Ko je Seidl objavil svojo novelo, sta bila priljubljeni nadvojvoda in njegova, v grofico Meransko povišana Ana, že šesto leto poročena.

Anin ples je že takrat označeval višek sezone v Zdravilišču in je kmalu postal najpomembnejša plesna prireditev na Spodnjem Štajerskem. Njegovi udeleženci niso imeli nobenih pomislekov ples dočakati kar v svojih kočijah, saj je bila prostorska stiska v Zdravilišču zelo velika. Po molitvi v premajhni zdraviliški kapelici so park preplavile trume njegovih udeležencev, ples pa se je začel s svečano polonezo. V drugi polovici 19.stoletja se je plesna prireditev preselila iz stare v novozgrajeno Zdraviliško dvorano in je dobila še bolj svečano podobo. Predvečer praznika so popestrili s koncerti (Franz Liszt leta 1846), z iluminiranimi podobami sv.Ane v zdraviliškem parku in z ognjemetom. Kdaj so na plesu začeli izbirati najlepšo udeleženko, ni znano, vemo pa, da se je tradicija izbora obdržala vse do leta 1940.

Udeležencem Aninega plesa v drugi polovici 19.stoletja ni bilo več treba bivati v vozovih, saj je dal takratni zdraviliški ravnatelj dr.Sock zgraditi veličastne hotelske objekte. Plese, kot je bila poloneza in ki so pod vplivom romantike poveličevali podeželsko preprostost, so takrat zamenjali plesi kot je bil dunajski valček. Ta je bil bolj po godu rastoči samozavesti meščanstva. V času, ko je bila Rogaška Slatina najmodernejše in največje zdravilišče kraljevine Jugoslavije, so ples po ravnateljem nagovoru odprli s kraljevskim kolom, medtem ko so nadaljevali z angleškim valčkom, fokstrotom, čarlstonom in swingom. Gostom je igral ansambel z mladima Samom Hubadom in Bojanom Adamičem na čelu. Eno je bilo vsem Aninim plesom v Rogaški Slatini vseh 200 let skupno:namrščeni obrazi policijskih detektivov, ki so skrbeli za varnost eminentnih udeležencev in preprečevali neljub izid ene največjih neformalnih parad dragega kamenja v državi.

Vir: Zdraviliški dom v Rogaški Slatini  [avtorji besedil Aleksander Žižek, Bojan Cvelfar, Dušan Mlacović ],knjiga izdana leta 2003

O Aninem plesu se je pisalo...

V 23. številki zdraviliškega časnika z dne 28.julija 1880 je bila objavljena reportaža z Aninega plesa:

Anin ples 1880

Anin ples nas vedno znova spomni, da je sezona na vrhuncu. Tako je bilo tudi letos. Če so za ostale naše plese značilne enostavne toalete in dovolj prostora na plesišču, je Anin ples nekaj povsem drugega. Živahno dogajanje, toalete vseh barv in oblik, pričeske, nakit posut z briljanti, dragim kamenjem in biseri, šopki iz bogatih slatinskih in tržaških rastlinjakov – vse to se razkazuje našim očem. Najrazličnejše narode zastopajo v velikem številu njihove lepe žene in dekleta, med katerimi je veliko udeleženk tekmovanja v lepoti, eleganci in gracioznosti. Zmagovalko je težko določiti. Bo zmagala Italijanka s temnimi rjavo črnimi očmi in kito segajočo skoraj do tal, živahna Madžarka, temna Hrvatica ali Srbinja? Ne vemo! Vse imajo svoje odlike in čare. Naše sosedstvo je bilo nasplošno slabše zastopano (mišljena je Spodnja Štajerska, op.D.M.).

Od odličnih zdraviliških gostov so bili prisotni: topniški general gospod baron von Philippovics, general gospod baron Ritter s soprogo, njena ekselenca baronica Schwarz-Senborn s sinom, grofica Wrbna, grof d’Orsay, grof Pálffy s soprogo, grof Orsini-Rosenberg, baron in baronica Vraniczany, dvorni svetnik Lipold, profesor Rindovsky iz Rusije, baron Hellenbach mlajši ter vitez von Bruckner s soprogo. Vzdušje je bilo prisrčno in prepričani smo, da se bodo vsi udeleženci slovesnosti z zadovoljstvom spominjali.